Za boljšo predstavo motnje predstavljamo nekaj primerov ljudi z diagnozo kleptomanija. Spodnji primeri po določenih značilnostih izstopajo iz meril diagnoze in povprečja.
1. Poročilo deklice, ki je bila diagnosticirana s kleptomanijo, opisuje, da je začela s tatvino približno pet let pred diagnozo. Začetek kleptomanije je potekal tako, da je svojim starejšim sestram odtujila sladkarije, staršem pa denar. V petih letih je začela odtujevati sosedom, in sicer posebne predmete, ki si jih tudi sama ni znala obrazložiti (npr. prazne steklenice, kladivo, pas, povodec). Prav tako je začela odtujevati v šoli (npr. zvezke, nogavice, pisala). To je povzročilo, da je bila odrinjena od družbe in je ostala brez prijateljev. Deklica je opisala svoj problem kot nekaj groznega, saj se ne more nadzorovati, poleg tega pa ji tega nihče ne verjame. Dejansko se je zjutraj zbudila z željo po tatvini. Zaradi tatvin se je izogibala skoraj vsem družbenim interakcijam.
2. Primer 45-letnega moškega kaže na to, da je kleptomanija povezana tudi z drugimi motnjami. Na začetku so mu diagnosticirali motnjo vedenja, odvisnost od alkohola, depresijo in antisocialne motnje osebnosti. Kleptomanijo so mu odkrili pri 29. letu starosti. Skladno z merili ni bilo mogoče povezati vseh tatvin s kleptomanijo. Odtujeni predmeti so bili barvni papirji, tiskalniki, steklenice črnila, sveče, barvice, otroške škarje, likalniki, uhani, broške, baterije, brivniki ipd. Te predmete je hranil doma v omari. Svoje občutke ob tatvini je opisal kot doživljanje napetosti pred tatvino in zadovoljstvo po njej.
3. Zanimiv je tudi primer 57-letne ženske. V otroštvu in adolescenci ni imela nobenih travmatičnih dogodkov. Pri 20. letih je zanosila in se poročila z očetom svojega otroka. Kleptomansko vedenje se je začelo nekaj mesecev pred poroko. Vedenja ni mogla nadzorovati in zato je bila nekako prisiljena impulzivno odtujevati različne stvari. V tem času se ji je pojavila tudi depresija in posledično poskus samomora. Večkrat je bila prijeta zaradi tatvin. Vsakokrat, ko je bila privedena, ni bila obtožena, temveč odpuščena v oskrbo moža in psihiatra. Ta dejanja so se ponavljala nekje do 40. leta, ko so ji omilili vzgibe. Ponovna kleptomanija se je pojavila pri 55. letih.
4. Tatvina se po navadi odvija v trgovinah. Primer 46-letnika pa kaže, da so možne tudi drugačne okoliščine. Oseba je bila vključena v kazenske postopke zaradi odtujitve več gotovinskih kartic v različnih časovnih obdobjih. Ob opazovanju odklenjenih avtomobilov se ni mogel upreti impulzom tatvine gotovinskih kartic. Po zaključeni tatvini je občutil zadovoljstvo in olajšanje. Nobeno dejanje ni bilo načrtovano. Nato je občutil sram in gotovinske kartice je pospravil v posebno škatlo. Njegovi družinski člani so potrdili, da so našli škatlo z več kot 100 karticami. Ta primer opredeljuje zapleteno razmerje med motnjami nadzora impulzov oziroma med impulzivnostjo in kompulzivnostjo.
Opredelitev in pogledi na kleptomanijo
Po APA (American Psychiatric Association) je kleptomanija opredeljena kot motnja impulzivnega nadzora in se mednarodno klasificira pod impulzivne motnje, skupaj z igrami na srečo, piromanijo in trihotilomanijo. Diagnostični kriterij jo opredeljuje takole:
a) ponavljajoče se neuspešno upiranje impulzom tatvine predmetov, ki niso potrebni za osebno uporabo ali nimajo denarne vrednost;
b) naraščajoč občutek napetosti tik pred storitvijo tatvine;
c) užitek, zadovoljstvo ali sprostitev v času po izvršitvi tatvine;
d) tatvina ni povezana z jezo ali maščevanjem in halucinacijami;
e) ni je mogoče uvrstiti med motnjo vedenja, manično epizodo ali antisocialno osebnostno motnjo.
Psihoanalitiki so interpretirali motnjo kot odraz nezavedne obrambe ega proti nerešenim konfliktom, tesnobi, prepovedanim instinktom ali želji.
Genetske študije povezujejo kleptomanijo z genetiko in alkoholizmom. Zaznana je bila relativno visoka stopnja vedenjskih razlik otrok, ki so odraščali v družini alkoholikov, a natančen vpliv genetike in dejavnikov tveganja ostaja nejasen.
Kleptomanija predstavlja izzive, s katerimi se spopadajo delavci kazenskega pravosodja
Razlika med običajno tatvino in kleptomanijo je v teoretičnem smislu jasna, vendar praktično predstavlja izzive, s katerimi se spopadajo delavci kazenskega pravosodja. Glede na zgornje ugotovitve lahko rečemo, da je kleptomanija bolj razširjena, kot si mislimo, saj se bolniki diagnozi izogibajo in je ne priznavajo. Kot smo lahko zaznali, se kleptomani hkrati spopadajo z različnimi drugimi problemi, ki privedejo do tega, da se diagnoza ne odkrije. V večini primerov jih spremlja depresija, posledično pa nezadovoljstvo ter stres. Velik vpliv na nepriznavanje ima tudi sram, ki je prisoten po izvršeni tatvini.
Gledano z druge strani pa se pojavljajo primeri osumljencev, ki svoja dejanja opravičijo s kleptomanijo, da bi se izognili posledicam tatvine. Tatvina je tako kot drugje tudi v Sloveniji sankcionirana. Pravne posledice so različne, od denarne kazni do kazni zapora. Glede na to ni presenetljivo, da je kleptomanija zlorabljena in uporabljena pri obrambi.
Ključno pri takšnih primerih je mnenje specializiranih oseb in pravilna diagnoza, ki pa jo je, kot smo že omenili, težko opredeliti. Tako imamo lahko na eni strani bolnika, ki se izogiba diagnozi, in na drugi strani prestopnika, ki želi diagnozo, da se izogne posledicam. Da bi si lahko ustvarili mnenje o tem, moramo poznati ozadje celotne motnje in probleme, ki se pojavljajo pri ljudeh s takšno diagnozo.
Sklenemo lahko, da je kleptomanija kompleksna motnja. Poznati je treba celotno bolezen od zdravstvenih do psiholoških razlag. Ljudje, ki se spopadajo s to boleznijo, nimajo enostavnega življenja, saj so posledice tatvine velikokrat sankcionirane. Dokazovanje kleptomanije lahko predstavlja problem in posledično samo življenje z nenehnim pritiskom ter stresom ni prijetno. Zato ni presenetljivo dejstvo o poskusih samomorov in slabši kakovosti življenja ljudi, diagnosticiranih s kleptomanijo. Redkost motnje lahko obrazložimo s prekrivanjem le-te in z napačnimi diagnozami. Dejstvo je, da je kleptomanija v večini primerov nezaznana in zato so odstotki diagnosticiranih oseb s to motnjo manjši. Gotovo ni redko, da so kleptomani obravnavani napačno in so zato dolžni sprejeti posledice kaznivega dejanja.
V Sloveniji je motnja zelo redko obravnavana. O njej ni napisano in raziskano skoraj nič; pomanjkanje je opazno tudi v strokovnih člankih in literaturi.
Še več o kleptomaniji si lahko preberete v Sintalčku št. 102 na straneh 16-17.
Anja Babnik, mag. varstvoslovja, strokovna sodelavka
Več v 102. številki Sintalčka
